Večina se ne zaveda, da je že skoraj NUJNO biti vsakodnevno telesno aktiven. Vendar, zelo težko je to dopovedati odraslemu, kaj šele otroku. Vemo pa, da je večini otrok tekmovanje všeč, pa naj si gre za razredno ali medrazredno tekmovanje. Tekmovanje med spoloma ali medvrstniško tekmovanje. Všeč so jim celo medgeneracijske primerjave.

Ampak bolj kot je pomembno tekmovanje proti drugim je pomembnejše tekmovanje s samim s seboj. Vemo, da zelo veliko število otrok nima želje oz. niti ne notranje motivacije po tem, da bi se za večino stvari maksimalno potrudili. To lahko zatrdimo tako v športu kot tudi na ostalih področjih (oz. v našem primeru pri ostalih predmetih v šoli).

Nekako si predstavljam, da če bi se otroci vedno potrudili po svojih maksimalnih močeh, bi prav gotovo tudi na večini področij napredovali brez večjih težav. Ampak, ker vemo, da smo tudi sami kdaj pa kdaj kakšno stvar naredili po liniji najmanjšega odpora, sem se odločil, da se zopet vrnemo na tekmovanje. Tekmujemo pa ja v veliki večini vsi radi. In če bomo z našim tekmovanjem motivirali le nekaj učencev na naši šoli, je še vedno bolje kot nič.

Tekmovali bomo v tem, da bomo poizkušali doseči čim boljši osebni rezultat na posameznem testiranju in tiste najbolj uspešne tudi zapisali na šolsko oglasno desko. Tako bomo dobili najhitrejšega na šoli, prav tako tudi najmočnejšega, najbolj vzdržljivega … potrudili se bomo poiskati tudi učenca/učenko, ki je najbolj napredovala v enem letu. Menim, da je to dovolj velika motivacija, da se bo marsikdo poizkušal doma pripravljati (recimo vsakodnevno) na to, da bo njegov najboljši rezultat zapisan na šoli še vrsto desetletij.

Učenci, sedaj se pa le začnite čim bolje pripravljati na testiranja v aprilu (izkoristili bomo testiranja za ŠV karton in rezultate pri atletiki), da bo ravno vaš rezultat tisti na vrhu table z rezultati na katere bomo lahko vsi ponosni.