horso by themepul

Individualna in skupinska pomoč (ISP)

Individualna in skupinska pomoč (ISP)
Poleg dopolnilnega pouka šola za učence z učnimi težavami organizira tudi druge oblike individualne in skupinske pomoči.
Individualno in skupinsko pomoč (kratko: ISP) učencem z učnimi težavami v okviru svoje delovne obveznosti nudijo šolski svetovalni delavci, ki so po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja »psihologi, pedagogi, socialni delavci, socialni pedagogi in defektologi« (67. člen) za učence na predmetni stopnji pa tudi predmetni učitelji (npr. MAT, TJA).

Dodatne ure individualne in skupinske pomoči potrebujejo praviloma učenci z zmernimi (specifičnimi) učnimi težavami.

Individualna učna pomoč je bolj specifična od skupinske oblike pomoči. Organizira se npr. za učenca z zmernim specifičnimi primanjkljaji, ki potrebuje več specifičnega treninga in več učiteljeve pozornosti.

Skupinska oblika učne pomoči je namenjena učencem, ki ne potrebujejo zelo intenzivnih (več kot eno uro na teden) in zelo specifičnih oblik pomoči (kot je npr. specifični trening za odpravljanje izrazitih primanjkljajev na področju branja (disleksije)). Ta oblika pomoči je bolj gospodarna, ker se vanjo vključi več učencev. Poleg tega je za nekatere učence z učnimi težavami tudi učinkovitejša, saj omogoča izvajanje sodelovalnega učenja, ki je za učence z učnimi težavami na splošno zelo učinkovito.

Skupinska učna pomoč je posebej primerna za izvajanje treningov avtomatiziranja posameznih veščin (npr. branja, pisanja, poslušanja, računanja ipd.) in učenje strategij reševanja problemov, pri čemer se upoštevajo posebne potrebe učencev. Dodatne ure individualne in skupinske pomoči se izvajajo strnjeno po eno uro na teden. Po potrebi se v organizaciji nadaljnje pomoči otroku opravijo dodatni diagnostični postopki (pri bolj zapletenih težavah se v obravnavo vključujejo tudi specializirane zunanje strokovne ustanove) na pobudo bodisi šole bodisi staršev.

KONTINUUM POMOČI – PET KORAKOV POMOČI

Ker se učne težave razprostirajo na kontinuumu od lažjih do zelo težkih, od enostavnih do bolj zapletenih, se tako razprostirata tudi KONTUNUUM POMOČI in podpore učencu. Pri delu z učenci, ki imajo v osnovni šoli učne oziroma specifične težave razlikujemo 5 osnovnih stopenj pomoči:

(po L. Magajna, idr., 2008,Koncept dela učne težave v osnovni šoli, ZRSŠ)

1. Pomoč učitelja pri pouku (skupnem in v heterogenih skupinah), pri dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja.

Učitelj je prvi, ki pomaga učencu z učnimi težavami, po navadi je prvi, ki pri učencu težave tudi odkrije. Učitelji spremljajo učenčevo sodelovanje in napredek pri samem pouku. Učencem, ki so učno šibkejši in izkazujejo splošne oziroma specifične učne težave prilagajajo metode in oblike dela med samim poukom. Na tej stopnji razredni ali predmetni učitelj učencu pomaga pri rednem pouku v razredi in pri dopolnilnem pouku. Učencem v nižjih razredih lahko pomaga tudi učitelj v podaljšanem bivanju, ki tesno sodeluje z razrednim učiteljem in starši, po potrebi s šolsko svetovalno službo ter specialno-pedagoškimi delavci.

2. Pomoč šolske svetovalne službe in /ali mobilne specialno-pedagoške službe

Če učenec kljub vsem učiteljevim prilagoditvam pri rednem in dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja ne napreduje, potem se v projekt pomoči na učiteljevo pobudo ali pobudo staršev vključi še svetovalni delavec. V primeru, da otrok potrebuje individualizirano obravnavo šolska svetovalna delavka pomaga  razrednikom oblikovati izvirni delovni projekt pomoči, ki omogoča razviden potek in razvoj učenčevega učenja na posamezni stopnji v kontinuumu pomoči.

Svetovalni delavec s svojimi specifičnimi znanji pomaga učitelju ter učencu pri opredelitvi učenčevih težav, močnih področji, pri presoji, izbiri in določanju prilagojenih metod in oblik dela pri pouku.

V okviru pomoči druge stopnje se izvirni delovni projekt pomoči evidentira in vključi v učenčevo osebno mapo (uradno šolsko dokumentacijo). Od staršev pa moramo pridobiti pisno soglasje.

3. Dodatna individualna in skupinska pomoč (ISP)

Kadar se učne težave kljub učiteljevi pomoči pri rednem in dopolnilnem pouku, v podaljšanem bivanju ter občasni pomoči svetovalne službe še vedno nadaljujejo, se učencu omogoči še dodatno individualno in skupinsko pomoč. Organizacijo prevzame šolska svetovalna služba, ki jo prav tako evidentira in shranjuje (kot na 2. stopnji pomoči). To vrsto pomoči lahko izvajajo učitelji, specialni pedagogi, psihologi, pedagogi ali socialni pedagogi. S to obliko pomoči se učencu še dodatno nudi pomoč za premagovanje njegovih primanjkljajev in ovir, težav pri razumevanju učne snovi v individualni situaciji, paru ali manjši skupini.  

Na tej stopnji se po potrebi opravijo še dodatni diagnostični postopki (pri bolj zapletenih težavah se v obravnavo vključi tudi specializirane zunanje strokovne ustanove, na pobudo šole ali staršev).

4. Mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove

Ko vse vrste pomoči, ki se izvajajo na nižjih stopnjah niso uspešne lahko šola zaprosi za dodatno strokovno mnenje na ustrezno zunanjo specializirano strokovno ustanovo (npr. svetovalni center, zdravstveni dom ipd.). Če menijo, da šola ni izčrpala vseh virov pomoči, ji pri tem svetujejo in se po potrebi še sama vključijo v neposredno pomoč učencu, učiteljem in staršem.

5. USMERJANJE OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (odločba o usmeritvi)

V kolikor se  pokaže, da učenec z izrazitejšimi specifičnimi učnimi težavami potrebuje več prilagoditev in pomoči, potem se staršem predlaga usmerjanje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki za učenca pomeni nadaljevanja izvirnega projekta pomoči v okrepljeni obliki (več prilagoditev in pomoči).

Views: 179
Dostopnost