Za športni dan so se učenci 6. in 7. razredov odpravili na Valvasorjev dom pod Stolom.

Včeraj, 18. septembra 2020, smo si učenci šestih in sedmih razredov za športni dan skupaj z učitelji čez obraz nadeli zaščitne maske ter se usedli na avtobus, ki nas je popeljal na izhodišče za pohod do Valvasorjevega doma pod Stolom. Ob deveti uri smo začeli z vzponom, in v pohodniški opremi prispeli do samega vrha, ki se je vzpenjal na 1180 nadmorske višine. Tam smo v megli in mrazu pomalicali, nekateri pa so si v koči naročili skodelico kakava ali čaja. Po premoru na vrhu Valvasorjevega doma smo se razdeljeni po razredih počasi odpravili dol, po bolj varni poti, kot smo jo uporabili za vzpon.

Malo pred eno smo prispeli v dolino, kjer smo si ogledali umetno jezero. Počasi smo se vrnili na šolski avtobus, učitelji pa so naredili izjemo in dovolili uporabo mobilnega telefona za poslušanje glasbe na slušalkah za nas, učence. Po slabi uri vožnje smo prispeli do končne postaje v Štepanjskem naselju. Tako se je zaključil naš športni dan.

Žan, 7. b

UČENCI SO SE TAKO REČENO ‘IZGUBILI’

Včeraj 18. 9. 2020 smo se učenci 7. in 6. razreda zbrali ob 7.20 pred našo šolo. Odpravili smo se proti avtobusni postaji, kjer nas je avtobus že čakal. Vkrcali smo se nanj, a na žalost smo morali nositi maske zaradi že poznanega razloga. Po uri in pol smo prispeli do naše začetne točke pri jezeru Završnica. Začetek ni bil težak, a se je hitro vse spremenilo. Iz lepe potke smo prispeli na strmine polne skal in korenin. Moj razred je hitro izginil naprej ko pa smo jaz in par mojih sošolk ostale bolj zadaj. Počasi smo hodili naprej. Potem je še par otrok 6. razreda izginilo v megli, ki se je pojavila kar od nikoder. Jaz in moji dve sošolki smo ostale same in utrujene. Naredile smo manjši odmor. Kmalu smo zaslišale neke glasove. To so bile tri učenke 6. razreda. Z njimi smo se počasi odpravile naprej. Po desetih minutah hoje sta mimo stopali starejši osebi. Vprašali smo ju, koliko je približno še do vrha. Odgovorila sta nam in šla mimo. Hoja se je nadaljevala, ko pa smo prišle do razpotja, nas je tam čakala gospa Barbara, da se ne bi slučajno izgubile. Bila sem že utrujena, tako da sem šla počasneje. Kmalu so nas dohiteli učenci druge šole. Po nekem času hoje smo zaslišali glas našega razrednika gospoda Anžeta. Komaj sem se skobacala do vrha, pa sem izvedela, da ni nekaterih mojih sošolcev. Ampak jaz sem mislila, da so vsi že na vrhu. Čez nekaj časa so se vrnili, in mi povedali, kaj se je zgodilo, da nihče ni vedel kje so. Ampak na srečo so bili z učiteljem Patrikom, ki jih je pripeljal na cilj. Vstopili smo v dom, kjer je bilo super toplo. Tam smo pojedli malico in se prijetno pogreli. Po hranjenju smo stopili ven, kjer je bilo kot na severnem polu. Ampak mi je vseeno uspelo dobiti dve fotografiji.

Po počitku in užitku smo se odpravili nazaj proti avtobusu ampak, po drugi poti. Ne vem zakaj nismo šli po isti poti gor saj je bila ta lažja. Na poti v dolino smo se jaz in moji sošolci pogovarjali z gospodom Anžetom. Bili smo skoraj že pri avtobusu in naenkrat je bila tam električna ograja. Nikoli pa ne bom vedela zakaj so imeli nekateri otroci potrebo po dotikanju, pa čeprav ni izgledalo precej boleče. Prispeli smo do konca pohoda, a še preden bi se odpravili domov, je bilo potrebno narediti razredno fotografijo za spomin. Domov smo prispeli nekje okoli dveh popoldne, pa čeprav še sama nisem sigurna, ker sem bila precej utrujena.

MOJE MNENJE:  

Ni mi bila všeč zelo naporna pot, velika megla in hlad, ki se je naredila. Ampak bilo je zabavno druženje s prijatelji in malica je bila najboljši del. Upam, da bo naslednjič pot bolj preprosta in da bo manj hladno, če bo sreča.

Kratek intervju s Tijo:

  1. Ta pohod mi je bil dokaj všeč, opazila sem tudi da so moji sošolci bolj družabni kot po navadi.
  2. Ko smo skrenili s poti nisem občutila nič posebnega, saj sem vedela, da bomo nekako prišli na pravi kraj.
  3. Amm … nekako smo prišli do štirih koč, ki niso bile pravi cilj. Malo smo pokukali noter in zagledali pograde. Pa tudi kratko malico smo si naredili, saj smo bili utrujeni od iskanja cilja.
  4. Ja, z veseljem bi šla na še kakšen tak pohod, saj je bilo druženje danes prav zabavno.

Poročilo pripravila Derja            

Kako zahtevno je priti na Valvazorjev dom pod Stolom?

V petek 18. septembra smo se učenci 7. razredov odpravili na športni dan. Odpravili smo se na Valvasorjev dom pod Stolom. Odpravili smo se ob osmih. Zaradi varnostnih ukrepov smo na avtobusu potrebovali maske.       Ko smo prispeli do izhodišča, smo začeli hoditi. Hrib se je večini vprašanim zdel zahteven, a smo vsi uspešno prišli na vrh in nato nazaj v dolino, kjer nas je pričakal avtobus.

Alja